Lynch #inspo 3

David Lynch; -režiser, scenarist, producent, slikar, glasbenik in fotograf, ki je znan po svojih nadrealističnih filmih in edinstvenem filmskem slogu, ga nekateri obožujejo in drugi ne. jz sodim med tiste prve. od prvega filma naprej. čeprav za marsikoga zatežen, je v njegovih filmih neizmerno veliko lepega in lepote.

Lynch ves svoj genialen svet postavlja na ogled v različnih umetniških formah za katere pravi, da mu vse zelo veliko pomenijo, saj vsaka ponuja svoj spekter izraznosti. kot študent se je sprva na Akademiji za likovno umetnost v Philadelphiji posvetil slikarstvu, prav tam pa se je tudi prvič srečal s kratkimi (animiranimi) filmi. 
    

"I wouldn't know what to do with [colour]. colour to me is too real. it's limiting. it doesn't allow too much of a dream. the more you throw black into a colour, the more dreamy it gets ... black has depth. it's like a little egress; you can go into it, and because it keeps on continuing to be dark, the mind kicks in, and a lot of things that are going on in there become manifest and you start seeing what you're afraid of. you start seeing what you love, and it becomes like a dream.^"

pred nekaj leti, natančneje davnega 2010, sem imela priložnost na Dunaju v Kunsthalle obiskat  razstavo Genealogies of Pain, kjer sta svoje moči in talent vsak s svojimi deli združila Marilyn Manson s slikami in David Lynch s tremi kratkimi filmi in sicer s Six Figures Getting Sick (1966), The Alphabet (1968) in Grandmother (1970). 

Grandmother; a young boy plants some strange seeds and they grow into a grandmother /2xf: Tjaša /Pirate Piška

David Lynch: the art life - Trailer from Artribune Tv on Vimeo.

več o Lynchevem (privatnem) živjenju, delu in ustvarjanju je režiser Jon Nguye zajel v dokumentarni film David Lynch: The Art Life, kjer nas popelje na intimno potovanje skozi začetna leta njegovega življenja; od otroštva v majhnem mestu Montana ter do življenja na temnih ulicah Philadelphie sledimo dogodkom, ki so ga oblikovali v enega od najbolj enigmatičnih režiserjev sodobne kinematografije. dokumtarec je posvečen Lynchevi najmlajši hčeri, ki se je rodila istega leta kot so začeli snemati omenjeni film, torej leta 2012.
svojo premierno projekcijo je doživel na filmskem festivalu v Benetkah, kjer je Lynch že leta 2006 prejel Zlatega leva za življenjsko delo. dvakrat je prejel tudi nagrado César za najboljši tuji film ter Palme d'Or na filmskem festivalu v Cannesu, za oskarja pa je bil nominiran kar trikrat in sicer za najboljšega režiserja (Blue Velvet, 1986 in Mulholland Dr., 2001) ter za najboljši scenarij (The Elephant Man, 1980). 

četudi drugačni in velikokrat nerazumljivi, so Lynchevi filmi tako pri kritikih kot gledalcih poželi veliko občudovanja, kronološko pa si sledijo tako:

Eraserhead (1977; scenarist, režiser)
The Elephant Man (1980; co-scenarist, režiser)
Dune (1984; co-scenarist, režiser)
Blue Velvet (1986; scenarist, režiser)
Wild at Heart (1990; co-scenarist, režiser)
Twin Peaks (1990-1991; co-scenarist, režiser)
Twin Peaks /Fire Walk with Me (1992; co-scenarist, režiser)
Lost Highway (1997; co-scenarist, režiser)
Mulholland Dr. (2001; scenarist, režiser)
Inland Empire (2006; scenarist, režiser)
Twin Peaks (2017; co-scenarist, režiser)

razmišljam kako so punce iz Filmflowa
posnele dober podkast o filmu Eraserheadu (1977), jz pa imam občutek, da o filmih ne znam nič napisat, tudi pogovarjam se lahko samo z izbranimi. že v srednji šoli sem hodila na filmski abonma v Cankarjev dom, na razne filmske delavnice in predavanja, delala na različnih filmskih festivalih kot tudi v Kinoteki in še vedno v Kinodvoru, skratka film me na tak in drugačen način spremlja že celo večnost, pa vendar to nima veze s tem, da imam še vedno občutek, da o (določenih) filmih ne znam nič napisat. raje kot to, o filmih berem in poslušam, predvsem pa jih gledam.

že cel čas razmišljam tudi o tem kako bi oblikovala cel zapis o Lynchu. brez problema lahko o tem kako me avtor inspirira govorim, ker se lahko vmes še neštetokrat popravim in obrazložim kaj mislim, ampak spet -napišem pa težko. recimo, meni je že dovolj, da v blogpost nalepim njegove filmske plakate. mogoče zato, ker mi to sproži nešteto asociacij in idej ali pa zato ker sem bolj vizualen tip. ali oboje. uglavnem, meni je to dovolj. ok, mogoče sem falila platformo, mogoče rabim eno, kjer bi lahko samo v nedogled kopičila fotke, tako, brez besed. samo potem bo tega že preveč. ok, ostajam pri blogu in nadaljujem kar sem začela.

Modri žamet (1986) sem imela priliko na 35ki gledat na Liffu 2016, ko je bil prikazan v posebnem programu ob 30-letnici kultnega filma. ta film je res vse, vrh.

sledil mu je film režiserja Petra Braatza, ki je leta 1988 kot edini dokumentarist na snemanju omenjene klasike posnel eksperimentalni film z naslovom Blue Velvet Revisited, ki je daleč od običajnega kolaža o nastajanju filma. gre za genialen in intimen vpogled v ustvarjalni proces nastajanja filma, končni izdelek pa je rezultat dveh ur posnetkov s super 8, dveh ur posnetkov na 16-milimetrskem filmskem traku in več kot tisoč fotografij. neizmerno rada gledam behing the scene različnih filmov ali dokumentarne filme o muziki, različnih bandih in umetnikih, ker vedno odpirajo nova obzorja in razkrivajo intimne dele kreativnega ustvarjanja, ki ponavadi ostanejo skriti.

Wild at Heart (1990) je eden mojih najljubših filmov. ne samo od Lyncha, ampak nasploh. ker je uporniški, ker je surov, ker je temačen, ker je poželjiv, ker je ljubezen v svoji najbolj čisti obliki in ker je happy end najbolj kičast happy end kot je lahko! ne samo zato, ker bosta Lula in Sailor srečna in zaljubljena do konca svojih dni, ampak (SPOILER!) ker ni nič bolj kičastega, osladnega in pocukranega kot je Good Witch, ki Sailorju v viziji po pretepu svetuje naj ne obupa in se bori za svojo ljubeznijo. mislim, -waw! (mimogrede, Good Witch je Laura Palmer iz Twin Peaksa).

za naslednje štiri, serijo (1990-1) in film (1992) Twin Peaks ter Lost Highway (1997) in Mulholland Drive (2001) bi lahko samo ponovila kar sem že enkrat napisala, ampak kaj naj -Lynch mi je res ljub. Mulholland Drive prvič nisem mogla pogledat do konca, jbg. to je bilo vsaj petnajst let nazaj, ko so imeli na RTV Slo (pozni) nedeljski termin rezerviran za različne retrospektive in enkrat je bila tudi Lyncha. ampak mi je bilo pretežko. potem pa sem par let kasneje, to je bilo v zadnjem letniku srednje šole, na filmskem večeru v enem mladinskem centru gledala Lost Highway, ok, to mi je bilo že bolj všeč in po filmu je par besed o meditaciji povedal še Jan Cvitkovič, ok, to je bilo še boljše! tega res očitno nikoli ne pozabiš! in od takrat naprej sem skoraj vse filme gledala večkrat, pa niti ne nujno z namenom, da bi jih razumela, ampak zato, ker so brezčasni. sploh Twin Peaks. serijo sem pogledala vsaj parkrat.

ok, da priznam, Dune in Inland Empire še nisem gledala. groza, a je to mogoče? ja je, bom nadoknadla, Elephant Mana pa sem gledala že vsaj deset let nazaj in se ne spomnim drugega kot Anthonyja Hopkinsa z rilcem in si bom ob priliki raje osvežila spomin, kot, da o tem napišem kakšno neumnost.

čeprav Lyncha poznamo predvsem po dolgometražnih filmih, je leta 2002 na svoji spletni strani objavil tudi dve internetni seriji kratkih animiranih in igranih filmov za katere je napisal scenarij in režiral.

Dumbland (2002) je serija osmih kratkih animiranih filmov za katero je Lynch posodil tudi svoj glas. serija gradi zgodbo skozi dnevno rutino zdolgočasenega white trash moškega, ki živi skupaj s svojo ženo in kričečim otrokom. slog serije je namerno surov, tako v smislu predstavitve in vsebine. 

Rabbits (2002) pa je serija kratkih avantgardno-horror-komičnih videov, ki jih Lynch označuje tudi za sitcom. zgodba se dogaja v eni sobi med tremi počlovečenimi zajci, katerih nepovezani pogovori so prekinjeni s smehom, ki je značilen za ameriške tv komedije. Suzie Rabbit je odigrala Naomi Watts, ki je z Lynchem sodelovala tudi pri Mulholland Drive. scenografija in nekateri posnetki zajcev so kasneje uporabili tudi pri Inland Empire.

v Lynchevih filmih je muzika zelo pomembna. zelo. včasih narekuje tempo in razpoloženje, včasih temu kontrira, vedno pa je zelo prisotna in nikoli naključna. tako muzika kot zvok. sodeloval je pri številnih glasbenih projektih, mnogi od njih so seveda povezani z njegovimi filmi. na tem mestu je predvsem treba izpostavit sodelovanje z Julee Cruise, ki je verjetno najbolj znana po pesmi Falling, ki je bila napisana za kultno ameriško tv serijo Twin Peaks in po sodelovanju z Angelom Badalamenti, ki je napisal glasbo za filme ko so Modri žamet, The Straight Story, Mulholland Drive in seveda serijo in film Twin Peaks (1990-1992, 2017). Badalamenti je leta 1991 prejel tudi grammyja za najboljšo pop instrumentalno pesem za uvodno špico v omenjeni seriji.

DAVID LYNCH DANCE from Fandor Keyframe on Vimeo.

 

Lynch je kot kantavtor izdal dva samostojna albuma in sicer Crazy Clown Time (2011) in The Big Dream (2013), kjer se mu pri komadu "I'm Waiting Here" pridruži švedska avtorica Lykke Li (hud mi je ta video kolaž z nastajanja njegovega zadnjega albuma, kjer razloži kaj mu pomenita muzika in zvok, kako ju lahko loči in hkrati poveže). med obema omenjenima albuma je v sodelovanju z dolgoletno glasbeno partnerico Chrysto Bell izdal še album This Train, na katerem je tudi pesem Polish Poem iz filma Inland Empire.

eden mojih najlubših komadov je prvi s prvega albuma, kjer je na vokalu odlična Karen O, ki je poleg

solo kariere in sodelovanji z različnimi avtorji, znana tudi kot frontwoman v skupini Yeah Yeah Yeahs.

od filmov in muzike pa sedaj še k dvema knjigama; prva je zbirka slik in fotografij Images (1994) ter druga kratka avtobiografska knjiga, kjer opisuje svoje kognitivne izkušenje in spoznanja, ki jih je doživel skozi prakso transcendentalne meditacije imenovano Kako ujeti veliko ribo: Meditacija, zavest in ustvarjalnost (2006). 

Lynch o metaforični ribi iz naslova: "ideas are like fish. if you want to catch little fish, you can stay in the shallow water. but if you want to catch the big fish, you've got to go deeper. down deep, the fish are more powerful and more pure. they're huge and abstract. And they're very beautiful." /f: Tjaša /Pirate Piška
 









ves avtorski honorar od zadnje knjige gre za David Lynch Foundation, globalno dobrodelno ustanovo s podružnicami v New Yorku, Los Angelesu in Iowi, ki jo je režiser ustanovil leta 2005 v namen poučevanja TM v šolah, z leti pa je razširil svojo pozornost tudi na ženske in otroke, ki so žrtve nasilja v družini in spolne zlorabe, brezdomce, vojaške veterane, afriške vojne begunce in zapornike.  vse od začetka ustanovitve fundacija poroča o znanstveno dokazanih pozitivnih učinkih na zdravje ljudi iz ranljivih skupin. več o fundaciji, predvsem pa o prakticiranju meditacije in lovljenju idej, si lahko pogledaš tukaj, od koder sledi še več zanimivih videov na to temo. pred kratkim je Lynch zasnoval tudi dobrodelni projekt Playing Lynch, preko katerega zbirajo sredstva za omenjeno fundacijo.


Playing Lynch: Official trailer to Psychogenic Fugue from Squarespace on Vimeo.


Psychogenic Fugue je dolgometražni film (director’s cut), ki je nastal iz projekta Playing Lynch. režiser Sandro je poustvaril 7 Lynchevih najbolj prepoznavnih likov, vse pa je odlično upodobil John Malkovich. za glasbo je poskrbel nihče drug kot David Lynch, pridružili pa so se mu še glasbeniki kot so Angelo Badalamenti (Twin Peaks), Wayne Coyne in Steven Drozd iz The Flaming Lips (The Elephant Man), Sky Ferreira (Blue Velvet), Zola Jesus (Eraserhead) in Lykke Li (Lost Highway).

za vsak download posameznih prizorov gre izkupiček v sklad David Lynch Foundation.


ha! in ko sem razmišljala kako bi odstavek o meditaciji povezala z naslednjim odstavkom o kavi, sem se spomnila na kolaž svojih prvih nalepk. ja, mislim, da bo to ta povezovalni element: ZEN-COFFEE-MAYHEM!

torej, še za konec -Lynch ima kot strastni ljubitelj kave tudi svojo lastno linijo posebnih ekoloških mešanic kav imenovano David Lynch Signature Cup (Organic Coffee) in če še nisi v nizkem štartu in z eno nogo že v pripravljenosti za skok do kuhinje, da si skuhaš še en damn fine cup of coffe, bi za konec delila še citat s katerim je Lynch na svoj hudomušen način oglaševal svojo kavo: "It's all in the beans ... and I'm just full of beans." tako kot jz, tako kot ti. Lynch je definitivno moj spirit animal.

David Lynch Signature Cup Coffee (Commercial) from Chris A. Peterson, ACE on Vimeo.


p.s. ha (št.2)! objavo sem po nekem svojem ključu planirala za mesec januar in med raziskovanjem odkrila,
da je Lynch 20. januarja praznoval svoj 71. rojstni dan! vse najboljše ter hvala za filme